Učenke predmetne stopnje so pri krožku BESEDNA UMETNOST pisale božične zgodbe. S kocko so izžrebale glavnega junaka, temo in prizorišča dogajanja. Nastale so zelo zanimive zgodbe, ki si jih lahko preberete spodaj.

BOŽIČNA TEŽAVA  

Bila je noč pred božičnim večerom in majhni škrati so okraševali božično jelko v božični dvorani. Jelka je segala skoraj do stropa in bila je največja od vseh jelk do sedaj. 

Božična dvorana


Medtem ko so jo škrati krasili z različnimi okraski, od sladkornih nogavic do svetlečih se božičnih kroglic, je zunaj na božični stezi nekaj zaropotalo. Ker pa so škratje na ves glas prepevali božične pesmi, trušča niso slišali. 

Vendar pa ga je zaslišala Božičkova najboljša pomočnica, ki si je zaradi svojega natančnega dela v Božičkovi delavnici prislužila ime: Natančna škratinja. Njeno ime Pikica pove vse: je do pike  natančna škratinja v Božičkovi delavnici in kjer je ona, ne gre nič narobe. Poleg tega pa ima čisto drugačen stil od ostalih škratov, ki so oblečeni v rdeče-bele pajace, ki so okrašeni z božičnimi motivi (to so jelenčki, zvončki, piškoti …), kape, ki so prav tako potiskane z božičnimi motivi in imajo na koncu čaroben zvonček, ki zacinglja, če Božiček potrebuje pomočnika. 

Natančna škratinja


Natančna škratinja pa ima na sebi roza tuniko, na kateri je narisano rumeno sonce, svetlo modre hlače z veliko šivi in nekaj luknjami (saj je škratinja izven službe zelo nerodna), visoke zelene škornje na ježke, ki ji segajo skoraj do kolen in velik slamnik, na katerem počivajo sončna očala. 

Pikica je kmalu prišla do spolzke vzletne steze, ki je imela zaradi neznanega razloga polno prask in odrgnin. Takoj za njo je prišel tudi Božiček, ki je bil zaradi hitenja in gazenja po snegu čisto zaripel in rdeč v obraz. »Kaj se tukaj dogaja?« je vprašal. Natančna škratinja je samo skomignila z rameni, mu pokazala vzletno stezo in rekla: »Ne vem, gospod Božiček. Pravkar sem prišla in opazila, da je steza zelo odrgnjena in popras…«  

A še preden je končala stavek, so k njima pritekli škratje iz delavnice sani. Najmanjši izmed škratov je začel razlagati: »Božiček, Božiček! Glavne sani so izginile … kar naenkrat jih ni bilo več … jeleni so še vedno tukaj, tako da jih ni nihče mogel ukrasti… Zaslišali smo trušč in smo prišli pogledat, kaj je bilo to…« Božiček jih je pogledal, nato pa se prijel za brado, tuhtal je in tuhtal, na koncu pa vprašal: »Ali so bila velika vrata zaprta?« »Naj pomislim … ne, pustili smo jih odprta, ko smo odšli po novo barvo za sani! Vendar smo se takoj vrnili nazaj … takrat ni bilo sani nikjer več … in zaslišali smo trušč…« 

Nekaj časa je vladala tišina, nato pa je Natančna škratinja vzkliknila: »Že vem! Pojdimo vprašat ostale škrate, če so videli kaj sumljivega.« »Prav, tako ali tako se ne spomnim ničesar drugega. Pa dajmo. Najbolje, da se razdelimo. Jaz grem v delavnico igrač, Pikica v božično dvorano, ostali pa se sami dogovorite. No, gremo na delo, saj moramo sani najti do božične noči,« se je strinjal Božiček.  

Ko je Natančna škratinja pogledala v božično dvorano, je ob pogledu nanjo zavzdihnila, saj je bila zares prečudovita. Na jelki je viselo več milijonov okraskov in stene so bile okrašene z barvnimi verigami in trakovi, na stropu pa je visela ogromna lesketajoča se barvna krogla, ki se je vrtela.  Medtem ko je opazovala dvorano, je do nje stopil darilni škrat. Ta je delal v tovarni igrač in je delal najboljše igrače med vsemi škrati. Z veselim glasom jo je vprašal: »Kaj pa te je prineslo sem, škratinja?« Ta se je zdrznila in spregovorila: »Samo rada bi vprašala, če je kdo videl božičkove sani, ki…« »Najbolje, da greš k škratom iz delavnice sani, oni se nanje najbolje spoznajo…« jo je prekinil darilni škrat in se ji nasmehnil. Natančna škratinja ga je resno pogledala in nadaljevala prekinjeno poved: »Sani so IZGINILE!«

Vse je povedala tako na glas, da so jo slišali vsi škratje v dvorani. Še v istem trenutku so vesele pesmi zamrle in delo je zastalo. Vsi so samo zrli v Pikico, kot da bi se ravnokar pojavila tam, darilni škrat pa je na ves glas zavpil: »Kaj? Pa saj to ni mogoče … sani niso mogle kar tako izginiti!« Po teh besedah se je v dvorani zaslišalo šušljanje in mrmranje.            

»Umirite se, prosim!« se je skozi dvorano zaslišal znan mogočen glas. Bil je Božiček in ko so ga zagledali, so nemudoma vsi utihnili. »V delavnici igrač ni nobeden škrat, seveda zato, ker je delavnica v dolini, videl sani… Zato sem prišel pogledat, kako gre moji pomočnici tukaj… No, kot ste že slišali, so moje sani izginile… Če je kdo videl kaj sumljivega, naj mi to takoj sporoči,« je še povedal Božiček, nato pa odšel ven skupaj z Natančno škratinjo. 


Božiček


Tisto popoldne je Pikica veliko premišljevala o saneh. Razmišljala je o jelenih, ki so še vedno v svojih hlevih, o vseh dogodkih tega dopoldneva, nato pa je kar naenkrat vzkliknila: »Seveda, to je to! Vem česa še nismo pregledali!« In nemudoma se je odpravila. 

Na spolzki stezi si je ogledala vse odrgnine in praske na lesu ter glasno razmišljala: Če so jeleni še vedno v hlevih, potem sani niso mogle leteti … sani ni mogel nihče odnesti, ker je vhod v Božičkovo kraljestvo neviden… Torej, če sani ni nihče odnesel ali ukradel, potem …« »So sani kar same zdrsnile po spolzki vzletni stezi …« je dokončal stavek Božiček, ki se je pojavil za škratinjo. »Točno to sem mislila,« mu je odvrnila presenečena Pikica. Božiček se je nagajivo nasmehnil, nato pa predlagal: »Mislim, da je najbolje, da hitro skočiva po dva jelena in na njiju odletiva pogledat, kaj se godi s sanmi v prepadu.« 

V jelenjem hlevu je Božiček vzel jelenčka Rudolfa, Natančna škratinja pa jelenčka Nikota. Odleteli so do vzletne steze, nato pa se začeli spuščati in spuščati v prepad. Postajalo je vedno bolj temno in mrzlo. Čez nekaj časa so pristali na prašnih tleh, kjer si videl komaj meter pred seboj, saj je bila zaradi megle zelo slaba vidljivost. Natančna škratinja je naredila nekaj korakov, nato pa z nogo butnila ob nekaj trdnega in zajavkala: »Auuuuuuuuuuu, kako to boli! Z nogo sem v nekaj zadela.« Božiček je pritekel k njej, ji podal roko in ji pomagal vstati. Potem se je z laterno obrnil v smer predmeta, v katerega se je zaletela njegova pomočnica in od veselja, kar zavpil: »Sani so, našli smo sani! Vsa zasluga gre tebi, Pikica. Če ne bi bilo tebe, ne bi sani nikoli našli.« 


Jelenček


Škratinjo je objemal in objemal in ko jo je končno spustil, je bila vsa rdeča v obraz, ker jo je Božiček tako stiskal. Ko si je oddahnila, je stopila do sani in jih pregledala. Toda že takoj se ji je obraz pomračil in mrko se je obrnila k veseljaku: »Mislim, da imamo kar veliko težavo,« je povedala Božičku, ki se je presenečeno obrnil k njej, nato pa nadaljevala: « Sani so zelo odrgnjene in poškodovane, tukaj jim manjka celo cel kos lesa …« »Oooo ne … kaj bomo pa zdaj?« je zajavkal Božiček, nato pa še povedal: »Darila so že pripravljena in začelo se je nočiti… Kako naj sani popravimo do noči? Daril pa je preveč, da bi jih dali na rezervne sani, ki so za polovico manjše od teh.«

» Zdi se mi, da bi bilo najbolje, če sani najprej spravimo iz prepada, potem pa se bomo domislili, kako in kaj,« je povedala svoje mnenje škratinja. Božiček se je strinjal, zato sta s pomočnico sani privezala na jelenčka. Na srečo sani niso bile težke, ker niso bila nabasane z darili in vrečami. Tako so se dvignili v zrak in kmalu pristali pri delavnici sani, pred katero so stali škrati in se pogovarjali.

 »Umik!« je zavpil Božiček, ko sta se jelena začela spuščati. Škrati so presenečeno, a hkrati veselo, saj so videli sani, odskočili z vzletne steze. Jelena sta se ustavila in Božiček ter Pikica sta skočila s sani. Radovednim škratom sta razložila, kaj se je zgodilo. Po pripovedi so škratje žalostno povedali Božičku, da sani ne morejo popraviti do Božičkovega odhoda, saj je premalo delavcev. Božička je to tako razžalostilo, da so mu po licih začele teči solze. »Kaj bodo pa zdaj otroci, ker jim ne bom prinesel daril? Joj, kako bodo žalostni,« je hlipal.

Natančna škratinja, ki je ves čas premišljevala in se tudi nečesa domislila, pa je rekla: »Najbolje Božiček, da greš malo počivat in se malo umiriš!« Ta je brez vprašanja ali ugovarjanja ubogal pomočnico in odšel. Ko je bil že dovolj daleč, da jih ni več slišal, je Pikica dejala: »Imam plan, kako popraviti sani do noči, vendar potrebujem vas in vse ostale škrate.« Ti so prikimali. »No, dobro, potem pa kar začnimo… Vidva pojdita po ostale škrate v Božično dvorano, vi pa mi pomagajte spraviti sani v delavnico,« je škratinja naročila pomočnikom, ki so jo takoj ubogali.  

Čez nekaj časa je vsem razložila svoj načrt: »Dvajset naj vas gre pripravit jelene in vprego, petdeset naj vas gre popravit vzletno stezo, druga petdeseterica naj odide z mano, ostali pa do konca okrasite dvorano. Začnimo ZDAJ!« jih je poslala na delo.  

Kmalu se je petdeset škratov s Pikico na čelu gnetlo okoli sani. Vsi so pridno delali in sani so bile kmalu spet cele. Potem so jih še pobarvali z rdečo, belo ter zeleno barvo, vanje zložili darila in sani so bile nared. V tistem trenutku pa je tudi dvajseterica škratov pripeljala jelene z Rudolfom na čelu in jih vpregla v sani. Ostali pa so popravili tudi vzletno stezo, da se je kar svetila.

Natančna škratinja je hitro odšla po Božička in ko sta prispela do steze, je hotel Božiček objeti vsakega škrata posebej od veselja, da bo lahko obdaril otroke. Ker pa ni imel časa, se jim je zahvalil, nato pa hitro skočil na sani, prijel vajeti in pognal jelene ter zaklical: »Vesel božič vsem skupaj!« 

                                                               Avtorica: Lia Lucija, 6. razred
Ilustracija: Nuša in Lia Lucija, 6. razred


ČAR BOŽIČA IN PIŠKOTOV 

Bil je navaden dan, snežilo je kot vsak dan in škratje so že od vse zgodaj na delu. Pripravljajo igrače, veliko igrač, od punčk in avtomobilov do I-Phonov in Hoverboard-ov, ki sploh niso igrače. A otroci oziroma najstniki si zdaj to želijo. Pa tudi odrasli imajo čudne želje, želijo drage avtomobile in najboljše ter najdražje ure. Čeprav se Božiček in njegovi pomočniki s tem ne strinjajo, ker vedo, da to ni več čar božiča, morajo te stvari izdelati. Verjetno se vsi sprašujejo, zakaj. Tudi jaz nisem vedela. Do tistega dne. 

Bila sem doma, sedela pred računalnikom in “googlala”  za kakšnimi dobrimi božičnimi piškoti. Tako je zdaj to, vse kar potrebujemo, najdemo na spletu, nihče več ne prelista kakšne kuharske knjige ali vpraša za recept babico. Zdaj kraljuje internet. No, ja, kot sem rekla, sem iskala recept za piškote in našla sem ene, ki so zgledali čudovito in tudi pripraviti jih ni bilo težko. Zato sem se odločila, da jih naredim.  

Rabila sem moko, a nam je je zmanjkalo, zato sem odšla po njo k sosedom, ki imajo kmetijo. Hodila sem po blatni makadamski poti. Pri nas skoraj nikoli ni snega, ko pa končno zapade, se stopi po parih dneh. Sredi poti ponesreči stopim na velik kamen, ki je tam že ves čas. Vedno se ga izogibam, da ne bi padla, a danes sem pozabila nanj. Kar naenkrat se kamen pogrezne v zemljo in iz tal zazeva velika luknja. Seveda sem padla vanjo, saj sem stala na kamnu. A to ni bila luknja, bil je tobogan. Neslo me je po njem in po desetih minutah vožnje po njem sem pristala na tleh neke zgradbe.  

»Hahaha, si ti tud’ noter padla?« slišim glas, ki se trga od smeha. Zagledam majhnega škrata, ki se privoščljivo smeji. Že tako sem bila presenečena, da sem videla škrata, kaj šele nad tem, da je uporabil besede iz znanega slovenskega filma Ne joči Peter.  

»Živijo, ne moreš verjeti, ampak ja, sem padla in to sploh ne vem, kako. In kje sploh sem? In kdo si ti?« vprašam. Sicer sem želela reči, kaj si ti, a se mi ni zdelo vljudno. 

»Povem ti pod pogojem, da mi pomagaš,« reče in me izzivalno pogleda. »Z mano ni šale, veš. Sem največji med šaljivci in nagajivci. Kot sem ti ravnokar povedal, slovim po svoji nagajivosti. Imenujem se Škrat Tuhma*. In ja, po mojem imenu si ugotovila, da nisi več v Sloveniji. S hitrostnim toboganom si prišla na Finsko, v Božičkovo deželo. Zdaj pa mi boš pomagala!?« 

»Ja, v redu, pomagala ti bom. Kaj pa potrebuješ? Pa hvala, da si mi povedal vse to,« se mu nasmehnem. Ne morem verjeti, da sem na Finskem. In to pri Božičku! Sem že nehala verjeti vanj, a zdaj, ko imam pred seboj pravega škrata … mislim, da spet verjamem vanj. 

»V redu. Stvar je v tem, da moram speči najboljše božične piškote v vesolju. Ampak jaz ne znam nič drugega kot briti norce. Če pa piškotov ne spečem …« reče s solznimi očmi, »… me bodo odpustili. In tega si ne želi noben škrat. Niti jaz, Tuhma, ki se vsemu smejim. In danes pride na obisk k meni, no, ne k meni, ampak k Božičku, njegov šef Pomo**.« 

Kaj??? Božiček, da ima šefa!? To ni mogoče. Tuhma, kot da bi mi bral misli, reče: »Ja, šefa ima in ime mu je Pomo. Božiček je eden od njegovih glavnih zaposlenih in je vodja našega oddelka, ki se imenuje Operacija božič, kar pomeni, da skrbimo za darila, voščila, božična drevesca in vse to. Obstaja več operacij: Operacija velika noč, Operacija novo leto, Operacija Miklavž, Operacija pust … Veliko jih je, te so malce pomembnejše od ostalih. In čeprav niti nam, Božičkovim pomočnikom, ni všeč, da je božič izgubil svoj pravi čar, moramo vseeno izdelovati vse te odvratne stvari. Drugače bi Pomo Božička in nas odpustil in potem božiča sploh več ne bi bilo.« Pri zadnjih besedah je skoraj padel v jok. Začudeno in sočutno ga opazujem in ne morem verjeti. Ne vem, kaj naj rečem, zato ga vprašam, kje sploh sva. Odgovori mi, da sva v kleti Velike Božičkove tovarne igrač – na kratko VBTI.  

»OK, če želiva speči najboljše piškote na svetu, morava hitro na delo. Srečo imaš, da sem ravno danes tudi sama želela speči piškote in sem našla en odličen recept,« mu povem in pogledam v žep bunde, če sem slučajno vzela recept s seboj. Uf, na srečo sem ga. Pokažem ga Tuhmi in ta je začel skakati od veselja.  

»Kje jih bova pa spekla?« ga vprašam, ko se je končno umiril. Odpelje me v del VBTI, ki je namenjen peki piškotov in ostalih slaščic, imenovan Konditoria***. Na srečo je bila prazna, ker res nisva imela časa za odgovarjanje na vprašanja, kako sem se znašla tukaj. 

Začela sva z delom. Tuhmo sem naučila zmesti testo in ko je slednje počivalo v hladilniku, sva pripravila čokolado in druge okraske za dekoracijo: bonbone, mrvice, kokos in še kaj bi se našlo. Ko je testo odpočivalo uro in pol, sva ga razvaljala in jih z modelčki za piškote naredila. Vse skupaj jih je bilo za deset pekačev, a ker imajo v Konditoriji zelo veliko pečico, to ni bil problem. 

Ravno sva jih dala peči, ko sva zaslišala glas iz zvočnika: »Vsi škratje in ostali zaposleni Operacije božič pojdite na svoje primarne pozicije in tiho ter zgledno nadaljujte z vašim primarnim delom. Prišel je namreč naš veliki šef Pomo, ki bo zagotovo opravil pregled po vseh delovnih mestih. Bodite mi v ponos! Zdaj pa še posebno obvestilo za škrata Tuhmo in njegovo, hm, pomočnico …«  

»Kako je izvedel zame? To je gotovo Božiček, kajne?« šepnem škratu. Ta pokima in z dlanjo pokaže na kot v stropu, kjer zagledam kamero. »O, ne,« si mislim. »Upam, da nisva v težavah.« 

»… prosim, da se takoj zglasita v moji pisarni, zaenkrat brez piškotov, da bomo skupaj sprejeli našega velikega gosta,« je zaključil Božiček. Hvala vsem škratom, da nisva v težavah. Obrnem se h Tuhmi in mu rečem, da naj naju vodi do pisarne. Nič mi ni odgovoril ali se premaknil. Bil je zelo bled in zrl v prazno. »Halo, Tuhma! Iti morava!« zakričim in ga stresem. »Ne smeva razočarati Božička.« Končno se zgane in pretreseno pove: »Nikoli še ni noben škrat sprejel šefa, vedno smo ga le videli, ko nas je ocenjeval in pregledoval. Pa še to nam ni čisto nič rekel. Zakaj ga morava zdaj midva sprejeti?!« Razložim mu, da ne vem, in da nama bo Božiček sigurno vse pojasnil. Končno se je premaknil in stekla sva po celi VBTI, čez domovanje jelenov ter čez pristajalno stezo, na drugi konec Božičkove dežele v njegovo Sprejemno dvorano. Nahajala se je v njegovi hiši v prvem nadstropju.  

Ko sva prispela, velikega obiskovalca še ni bilo tam. Čakal naju je le Božiček s svojo ženo gospo Božičkovo. Pozdravila sva ju in jaz sem se jima predstavila in razložila, kako sem pristala tu. 

»Najbrž se sprašujeta, zakaj sem vaju poklical?« Midva sva samo pokimala in nadaljeval je. »Kot vesta, ni še nikoli noben škrat govoril s Pomom, a jaz sem se odločil, da mu danes predstavim čar božiča. Ne pa, da je božič samo del posla. In vidva mi bosta pri tem pomagala, saj vem, da imata glavo in srce na pravem mestu. Torej povedala mu bosta, kaj vama pomeni božič in zakaj. Povejta mu tudi, kaj bi rada spremenila. Tudi jaz in moja žena gospa Božičkova bova storila enako. Pa bomo videli, kaj nam bo rekel. Najslabše kar se lahko zgodi je, da nas lahko odpusti. Če nas bo,  bomo pa sami nadaljevali tradicijo naprej. V redu?«  

Oba sva bila zelo presenečena in počaščena, zato sva samo pokimala.  

Ko je prišel veliki šef, mu je najprej svoje povedal Božiček, za njim njegova žena, nato še Tuhma in vse bolj debelo nas je gledal. Na koncu sem bila na vrsti še jaz. 

»Božič je čas veselja, sreče, ljubezni, miru in tudi obdarovanja. A takšno kot je obdarovanje zdaj, ni več obdarovanje. Morali bi biti veseli, da smo obdarovani z zdravjem, veseljem, družino, prijatelji in vsem lepim. Lahko se obdarujemo z objemi in kakšnimi manjšimi darovi. Takšnimi, kot so bili včasih, zaželimo si kaj uporabnega, ne pa takšnega, kar uporabimo samo enkrat in potem konča v smeteh ali pa leži v sobi. Ne zaželimo si takšnih stvari, s katerimi se bomo samo bahali. Zaželimo si stvari, ki jih resnično potrebujemo ali si jih želimo iz srca. In to je potrebno spremeniti. Če v Organizaciji božič ne bi izdelovali takšnih stvari in nam ljudem dali vse, kar si želimo, bi tudi mi spremenili odnos do božiča.« 

»Dovolj imam tega blebetanja! In kje so zdaj najboljši božični piškoti?!« se je drl Pomo. »Če jih ne dobim, ste odpuščeni! Vsi!!! Če jih pa dobim, bom pa še malce premislil. Mogoče celo spremenim odnos do dela.« 

»O, ne!!!« sem vzkliknila in s škratom sva se spogledala. »Sigurno so se zažgali!« Hitro stečeva v Konditorio in seveda je vse smrdelo po zažganih piškotih. Tuhma je planil v jok. In jaz skoraj tudi. Tako sem si želela pomagati, pa sem bila pri tem čisto nemočna. 

Nakar pride mimo škratinja Noita****, ki izreče korjata-is itsensä-is***** in piškoti čudežno niso več zažgani. Z Tuhmo zavriskava od veselja in močno objameva Noito, ki jih še dekorira s pomočjo čarovnije, za katero ne vem kako obstaja, ampak očitno obstaja. 




Vsi trije s pladnji piškotov stečemo nazaj k ostalim, ki nas nestrpno pričakujejo v Sprejemni dvorani. Pomu pod nos pomolimo piškote, ki so omamno dišali. Ko zagrize vanje, se mu na obrazu prikaže velik nasmeh in še s polnimi usti nam pove, da so odlični in obljubi, da bo spremenil način dela. Vsi smo bili zelo veseli. 

Seveda smo vsi poskusili piškote in bili so naravnost izvrstni in Tuhma bo dobil čisto svojo slaščičarno. In rekel mi je, da jo bo poimenoval po meni. 

Vrnila sem se nazaj v svoj svet, kjer sem naredila ravno takšne piškote, kot sva jih skupaj s Tuhmo. In z njimi med ljudmi širim pravi čar božiča … in piškotov. 
________________________________________________________________
*Tuhma-po finsko nagajiv/poreden
**Pomo-po finsko šef
***Konditoria-po finsko slaščičarna
****Noita-po finsko čarodejka/čarovnica
*****Korjata itsensä- po finsko popravi se

                                                                  Pia Pulina, 8. razred


OH, TA VROČA ČOKOLADA!


»Dragi Božiček!    


 Letos si za božič želim veliko, ampak res veliko vroče čokolade! Obožujem vročo čokolado, ampak mi je starši ne dovolijo pojesti preveč, ker pravijo, da bom imel velike bolečine v trebuščku in vem, da mi lahko ti Božiček izpolniš željo in mi prineseš tri velike vrče vroče čokolade.
Hvala. 


                                                          Tvoj Benjamin, 7 let«


Takšno pismo je mali Benjamin napisal Božičku in ga postavil na nočno omarico poleg svoje posteljice. Čakal je in čakal, da je Božiček vzel pismo in ga odnesel na severni pol, ga tam prebral in mu izpolnil vse želje. Ko se je to končno zgodilo, je Božiček prebral pismo in malemu Benjaminu takoj želel izpolniti željo. Pismo je odnesel škratom v tovarno igrač, da so potem ti lahko vso to vročo čokolado zavili in jo dali na njegove sani. Ampak kot po navadi, ni šlo vse po načrtih.

22. decembra je gospa Božičkova pregledovala vsa darila, da slučajno ne bi kakšen otrok ostal brez njega. Ko jih  je pregledovala, je našla prav posebne vrče z vročo čokolado, ki so izgledali slastno. Videla je, da je vrčev pet namesto treh in odšla je povprašat škrate, ali morda oni kaj vedo o teh vrčih in vsi so rekli ne, razen glavnega škrata, ki je bil tiho. Še enkrat ga je vprašala, če morda ve kaj o vrčih in rekel je da jih je naročil malo več, ker imajo škratje tudi radi vročo čokolado in bi jo oni tudi želeli jesti.

Gospa Božičkova mu je rekla, da je vse v redu, ampak še vseeno potrebuje škrat kazen, ker ni nikogar vprašal za dovoljenje. Kazen je bila ta, da je gospa Božičkova vzela odvečno vročo čokolado in jo odnesla v svojo pisarno. Potem nihče razen nje ni vedel, kaj se je zgodilo z vročo čokolado. Tistega popoldneva se je gospa Božičkova odločila, da bo vso odvečno vročo čokolado pojedla sama in je z nikomer ne bo delila, kar je bila na koncu napaka. Počasi je jedla in jedla, dokler je ni zmanjkalo.

Najprej je bilo vse v redu, ampak čez nekaj časa ji je postalo zelo zelo slabo. Ko je odšla pogledat Božička, skoraj ni mogla več pokončno stati. Božiček jo je vprašal, ali je v redu, in rekla je DA. Po nekem času je odšla nazaj pogledat v tovarno igrač in videla je, da so že zavili Benjaminovo vročo čokolado. Bilo ji je zelo slabo, zato je sedla in škrati so jo vprašali, če potrebuje kakšna zdravila ali pa morda kaj za popit. Rekla jim je, da se slabo počuti in če ji lahko prinesejo zdravila proti bolečinam v trebuhu. Prinesli so jih, a ji še vedno ni pomagalo. Nato je prišel Božiček in ji dal še nekakšna posebna zdravila, pa ji še vedno ni pomagalo. Na kocu pa so ji prinesli čaj in vse je bilo bolje. Ker se je dobro počutila, so bili škratje zelo zelo veseli in so želeli proslaviti z odvečnima vrčema vroče čokolade, vendar niso vedeli, da ju je gospa Božičkova prej popila sama. Potem jim je gospa vse pojasnila in na koncu so se veselili samo s čajem.

Ko je 25. decembra Benjamina pod drevescem pričakala vroča čokolada, je bilo zraven še ročno napisano pismo, na katerem je pisalo, da naj ne poje vse čokolade sam, ker imajo njegovi starši prav in ima resnično lahko trebušne bolečine. Benjamin je bil darila zelo vesel, na koncu pa so se s celotno družino še posladkali z vročo čokolado. 

                                                                                   Tajda, 8. razred 

                                          
ČAROBNO CEPIVO

Na našem majhen planetu Zemlja živi deček po imenu Jakob. Star je 8 let in njegov najljubši praznik je božič. Obožuje darila in druženje z družino. Vendar ni še doživel božiča v letu 2020, ki bo nekaj posebnega. Jakob je pogrešal svoje prijatelje in je celo začel pogrešati šolo. 

Prišel je 20. december in Jakob se je odločil, da bo pisal Božičku. Sedel je na stol in si rekel: ”Napisal bom najlepše pismo, da ga bo Božiček lahko takoj opazil in mi izpolnil željo.” Jakobov oče je zbolel za covidom-19 in Jakob ga je videl v celem mesecu samo enkrat. In to ravno 19. decembra, ker ga je moral nekaj prositi.

Dragi Božiček,


letos si ne želim nobenih daril. Rad bi samo, da nam prineseš cepivo proti covidu-19, ker je moj oče resno bolan. Tukaj v steklenički imaš kašelj mojega očeta, ki je okužen s covidom-19. Upam, da ti to pomaga.



Lep pozdrav,
                                        

tvoj Jakob



Poleg pisma in stekleničke je zraven še narisal prelepo risbico snežaka. Še isti dan, preden je odšel spat, je dal pismo na okensko polico. Celo noč ni mogel zaspati, ker je bil tako neučakan. Vendar ko se je zbudil, pisma ni bilo več, ker ga je odnesel Božičkov pomočnik škrat Luksi. Luksi je vodja vseh škratov.

Božičkova tovarna se deli na več oddelkov. Oddelek za izdelavo igrač, oddelek za zavijanje, za popravila … Božiček se je ravno zbudil, ker ima veliko dela s prebiranjem pisem in uvrščanjem otrok na seznam pridnih ali porednih. Prebiral je cele dneve in končno je prišel do Jakobovega pisma. Še preden je odprl pismo, je odprl stekleničko in ni vedel, kaj ga bo doletelo. Še preden je lahko prebral njegovo pismo, ga je poklicala gospa Božička: ” Božiček večerja je, lahko pokličeš še škrate in robotka.” Božiček se je odpravil v tovarno in poklical vse na večerjo. Vseh škratov je bilo 143 in samo en robotek. Pri večerji so razpravljali o različnih temah, vendar najbolj pomembna pa je bila pot in priprava daril. Luksi je povedal: ”Božiček, letos smo naredili veliki napredek, narediti moramo še 27 daril in bomo končali.” ”To je super. Ponosen sem na vas, moji škratki in robotek,” je rekel Božiček. Vsi škratje so imeli pomembno delo in robotek Maks se je vedno počutil nepotreben, ker je vedno bil samo Božičkov asistent. Kar pomeni, da mu je prinašal kavo in skrbel za njegovo spletno stran in to je bil mačji kašelj za njega. Po večerji so se vsi odpravili v svoje sobe in se naužili spanca. Po dolgem počitku se je robotek Maks odpravil na delo, ker je Božiček  še spal, je robotek pregledal zadnjih 27 pisem. Med prebiranjem že odprtega pisma, Jakobovega pisma, je takoj razglasih alarm.

Vendar nihče ni prišel v tovarno. Maks je šel po sobah in vsi škratje so zboleli . Imeli so povišano temperaturo in hudo so kašljali. Robotek je hitro šel opozoriti Božička, vendar na žalost je tudi on zbolel. Robotek si je mislil: ”O, ne, božič je uničen! Kaj bomo naredili?” Božiček mu je rekel: ”Zgleda da letos ne bomo mogli obdariti otrok.” Robotek je žalosten odšel v Božičkovo pisarno in pregledal še zadnjih 27 pisem. Ko je začel prebirati Jakobovo pismo, je dobil kurjo polt. Odločil se je, da bo rešil božič.

Najprej se je lotil dela še vseh ostalih daril. Izdelava mu je šla odlično, vendar pri zavijanju je imel težave. Zato je naredil stroj za zavijanje daril. To mu je vzelo nekaj ur, manj kot pa če bi jih poskusil zaviti sam. Takoj za tem se je lotil  Jakobove želje. Iskal je rešitve, vendar nobena ni uspela. Delal je raziskave in preiskave, vendar nič ni pomagalo. Delal je cepivo za cepivom in končno po 533. poskusu se je predal. Robotek Maks ni imel več idej, predal se je. Vendar ni hotel uničiti božiča, zato se je odločil, da bo sam odšel na pot za obdaritev otrok. 

Naslednji dan je, ne da bi povedal Božičku kaj naklepa, pripravil jelene in dal vsa darila v čarobno vrečo. Preden se je odpravil na pot, je prebral navodila za vožnjo sani, ker jih še nikoli ni vozil. Maks se je usedel v sani in naredil tako, kot piše v navodilih. Zagnal je jelene in ko so prišli do točke, kjer morajo iti v zrak, so se ustavili. Robotek Maks je rekel:” Zakaj nočete v zrak? Kaj sem naredil narobe? Vendar vse sem naredil tako, kot piše v navodilih.” Samo robotek Maks ni vedel, da Božiček ni napisal enega pravila, ki je najbolj pomembno. To je, da potrosiš čarobni prah na jelene, da lahko letijo.

Robotek je spravil sani in jelene nazaj na začetek proge in poskusil še enkrat. Vendar se je zgodba ponovila. Odšel je v Božičkovo pisarno in iskal nekaj, kar bi mu pomagalo. Pogledal je vse papirje, vse predale, vse slike. Vendar ničesar ni našel. Odpravil se je proti izhodu, takrat pa je je zagledal sliko z Božičkom na saneh v zraku. Spomnil se je, kaj je pozabil. Hitro se je odpravil v tovarno in vzel čarobni prah, ki je bil manjkajoči del njegovega načrta.

Odhitel je do sani in poskusil še enkrat. In uspelo mu je. Sprva ga je bilo strah, vendar se je navadil. Svojo pot je začel na Japonskem  in nadaljeval proti zahodu. Ko je že obdaril otroke iz Azije in Afrike, se je odpravil v Evropo. Začel je z vzhoda proti zahodu. In končno je prišel v Slovenijo. Obdaril je vse otroke z njihovimi zaželenimi darili, razen našega Jakoba. Vendar je moral vseeno nadaljevati pot. Ko je končal v Franciji, se je odpravil v Veliko Britanijo. 

Bila je čudovita noč, vendar se je približevalo snežno neurje. Neurje je bilo tako močno, da se mu jeleni niso mogli upirati. In že je mislil, da je konec s njim in božičem, ampak je zagledal majhno letalo. V njem je bil pilot Jack, ki mu je kazal, naj mu sledi. Robotek Maks ga je upošteval, ker ni imel druge možnosti. Medtem so mu darila padla, vendar jih ni mogel ujeti.

Jack ga je pripeljal do velike vesoljske ladje, kjer  delal. Ko sta prispela v vesoljsko ladjo, je Jack rekel:” Pozdravljen, ime mi je Jack. Kaj pa delaš v taki nevihti?” Jack je govoril v angleščini, vendar ga je robotek Maks vseeno razumel, ker je znal vse jezike na celem svetu. Robotek Maks mu je povedal: ”Neki deček si je zaželel, da mu pozdravimo očeta in s tem je prinesel na severni tečaj covid-19. Vsi so zboleli, samo jaz nisem,  ker sem robot. In odločil sem se, da bom vseeno rešil božič. Vendar sedaj ne bom mogel, ker so sani poškodovane in darila so izgubljena.”

Jack je robotku povedal najbolj veselo novico za celi svet: ”Imaš pa srečo. Ravno danes smo naredili novo cepivo proti covidu-19, vendar še vedno čakamo na rezultate, če bo to cepivo pozdravilo to bolezen. In mislim, da nam bo to uspelo in pomagal ti bom najti darila.”

”To je super. Bolje da jih najdemo in če je cepivo uspešno, si ga lahko sposodim, ker kot sem ti že povedal, ene želje ne bom mogel izpolniti, če ne dobim cepiva,” je rekel Maks. Jack je dejal, da bo videl glede na situacijo in če bojo testi sploh uspešni, ker bomo morali počakati eno uro za rezultate. Maks je delal: ”Med čakanjem na rezultate lahko poiščeva darila in obdariva še ostale otroke. Kaj praviš, bi rešil božič?” je rekel robotek. Jack se je strinjal z robotovim predlogom. Jackova ekipa je skušali popraviti sani, Jack in robotek sta pa odšla iskati darila.

Jack je izmeril točko, od koder so darila padla in izračunal je, na katero mesto bodo darila pristala.” Pohiteti moramo, ker če ne  pridemo pravočasno do daril, bodo padla v gozd in se bodo uničila,” je rekel Jack. Tukaj je šlo za minute. Jack je pritisnil na polni plin in odšel s polno hitrostjo proti darilom. Poklical je Maksa, da pilotira namesto njega, da bo on zgrabil darila. Robotek Maks je prijel za volan in skušal ostati čim bolj miren. Jack je odprl vrata in pogledal ven, če vidi kje darila.

Slabo je videl zaradi snežnega meteža. Vendar se ni predal in našel jih je. Maksu je zakričal, naj pelje bolj v desno, da bo lahko zgrabil darila. Jack je stegnil roko, zeblo ga je, ampak se ni predal. Prijel je za rdečo vrečo in jo poskušal spraviti noter in skoraj mu ne bi uspelo če mu ne bi pomagal dobra prijateljica Lilija. Prijela ga je za majico in ga zvlekel noter skupaj z darili. Ker so porabili že veliko časa, so se hitro odpravili na pot. Na žalost Jackovi pomočniki niso mogli popraviti sani, zato so se odločili, da bodo leteli z vesoljsko  ladjo. Nadela sta si maske, rokavice in se razkužila.

Medtem je Božiček na severnem polu skoraj doživel srčno kap, ker je vse izginilo, jeleni, darila in sani. Sploh si ni hotel predstavljati scenarija kaj se je zgodilo. Vendar ker je bil tako izmučen in ni imel energije, se je odpravil nazaj v posteljo.

Jack in robotek sta pa pila vročo čokolado, hodila sta od hiše do hiše in se smejala. Minile so ure in prišla sta v Ameriko. Še zadnja celina. Robotek je prvič videl svet izven svojega doma. Bil je navdušen. Obiskati so morali še šest držav. Za to so potrebovali še tri ure. Ravno ko so se hoteli odpraviti v naslednjo državo Peru, je iz njihovega laboratorija prišla Jackova prijateljica Lilija.

Jacku je morala povedati žalostno novico, vendar si je rekla: ”Nočem mu pokvariti veselja. Mu bom vse povedala, ko bosta Maks in on končala.” Zato se je odpravila v sobo, da si bo odpočila. Čas je mineval tako hitro, da so bili že skoraj konec. Imeli so še samo tri mesta. V eni izmed hiš sta celo dobila darilo oziroma ga je dobil Božiček. Po končanem delu sta bila tako utrujena, da bi lahko zaspala na mestu. A še preden sta lahko zaprla oči je prišla Lilija in jima povedala žalostno novico.

”Fanta, glejta, cepivo ni bilo uspešno,” je rekla Lilija. Jack je izgledal kot da bi videl duha, dobil je smrtno bel pogled na obrazu. Robotek Maks pa je vprašal Lilijo: ”Lahko grem v tvoj laboratorij, ker doma na severnem polu sem v eni noči naredil 533 cepiv, vendar nobeno ni bilo uspešno. Mogoče lahko kako pomagam,” Lilija mu je pokazala pot in robotek Maks se je odpravil na delo.

Razmišljal je, kaj vse je že poskusil in česa še ni. In – Eureka! – dobil je idejo, ki bi morala 100-odstotno delovati. Bil je šokiran, ker se tega ni mogel tega spomniti prej. Svojo idejo je predstavil Liliji in ona se je strinjala z njim. Skupaj sta pripravila cepivo in ga testirala. Na rezultate testa so morali čakati eno uro, vendar niso imeli potrpljenja. Teste so opravili dvakrat hitreje in v pol ure so dobili rezultate. Bili so uspešni.

Naredili so ga za 1000 oseb, ampak če bi hoteli rešiti svet, bi ga potrebovali veliko več. Zato je robotek Maks dobil idejo, da cepivo da v čarobni prah in tako ga bi bilo dovolj za celi svet. Lilija ni bila prepričana v to rešitev, vendar sedaj, ko so imeli recept za cepivo, bi bilo to vredno poskusiti. Robotek Maks je cepivo zmešal s čarobnim prahom. Zmenili so se, da bodo naredili še enkrat isto pot, da bodo čarobno cepivo potrosili po celem svetu. To jim je vzelo tri ure.

Rezultate, če je njihov načrt uspel, bodo izvedeli šele zvečer. Medtem sta Jack in Lilija odpeljala jelene in robota Maksa nazaj domov. Ko so prišli na severni tečaj, je robotek Maks potrosil čarobno cepivo na Božička, Božičko in škrate. Nihče ni verjel svojim očem, vendar so se v trenutku počutili bolje.

Robotek Maks je moral vse razložiti Božičku in se mu opravičiti, ker mu ni povedal, kaj naklepa. Božiček mu je seveda oprostil, ker je robotek rešil božič. Jack in Lilija sta se hotela odpraviti, vendar je robotek Maks vztrajal, da ostaneta na večerji. Božička je pripravila pravo pogostijo, pečenega piščanca, pečen krompir in korenčkovo torto. Medtem ko so čakali na večerjo, so gledali televizijo in na vrsto so prišla poročila, kjer je novinarka rekla: ”Zgodil se je božični čudež. Covid-19 je nenadoma izginil. Nihče ne ve kako, vendar nikakor ne bi mogli biti bolj veseli. Kar koli je že bilo, mislim da se lahko zahvalim v imenu celega sveta.” In robotek  Maks je postal rešitelj leta 2020.

In naš Jakob ni verjel, da se mu je želja uresničila. Bil je tako vesel, da bo lahko spet videl svojega očeta. To je bil dokaz, da čudeži obstajajo in bodo tudi enkrat prišli.

Pia, 9. razred


TEŽAVE S SNEŽNIM METEŽEM 

Bila je predbožična noč. Jeleni so se zbudili in pripravili. Odšli so na zrak, da se pripravijo na polet, ko je začelo močno pihati. Hitro so stekli nazaj v bivališče. Prišel je Jelenček Rudolf s čisto žalostnim obrazom in rekel:  »Žalostna novica, prihaja velikanski snežni metež in ko so škrati delali pri odprtih vratih, je darila odpihnilo v sneg in zdaj so čisto mokra. Zato potrebujemo nova darila in igrače. Malo kasneje bomo odleteli, ko se snežni metež malo pomiri in škrati končajo z novimi darili.«




Prišel je eden od škratov in povedal: »Ko smo hoteli iti po list, na katerem so bile napisane želje, se je sneg zrušil v delavnico!« Premišljevali so in premišljevali, ko se je Jelenček Rudolf spomnil, da bi lahko delali kar tukaj v jelenovem bivališču. »Zelo dobra ideja« je rekel Rudolf.

Hitro so zgradili majhne stroje in odšli iskat darila. Začeli so zavijati in končali so celo ob enih. Vse so dali v vrečo in postavili na sani. Pogledali so skozi okno in videli samo belino. Rudolf je rekel: »Joj snega je preveč, da bi se vozili s sanmi!« »Kaj bi naredili?« je spraševal Božiček. Rudolfu  je končno posvetil nosek, kar je pomenilo, da ima idejo in je rekel: »Kaj če bi naredili portal, s katerim bi lahko darila samo dali pod smrekico in tako bi lahko pravočasno končali?«

Božiček se je strinjal, vsak je pograbil dele in so začeli graditi. Ko so končali, so si privoščili vročo čokolado in odšli počistit sneg. Po čiščenju so še popravili razbite dele in končali. Božiček je nagradil vse, ki so mu pomagali. Jelenček Rudolf pa je dobil naziv najbolj domiselnega  jelena na širnem svetu. 

                                                                             Lana, 7. razred


DOLGČAS 

Bil je petek in v Božičkovi hiši so škrati pripravljali darila. Gospod Božiček jih je nadziral, gospa Božičkova pa je že vse naredila in Božiček ji je rekel: »Počni kaj zabavnega, sedaj, ko imaš še čas.« 

Gospa Božičkova pa je bila navajena dela in se v tej situaciji ni znašla. Čakala je, če pride še kako pismo, spekla piškote in sešila novo obleko za najmlajšega škrata. Zmanjkovalo ji je idej in ni več vedela, kaj bi še počela. Imela je knjigo, ki jo je že večkrat prebrala in je zato ni želela še enkrat.

Sprehajala se je po Božičkovi hiši in zašla k sanem. Pomislila je, da bi se šla peljat z njimi. Saj ji Božiček zaupa in jih zna voziti. Pripravila se je in pognala jelenčke. Vozila se je in bilo ji je super zabavno. Ob tolikem smehu in vriskanju, je kar naenkrat poletela prenizko in udarila ob skalo. Spodnji rob sani se je odlomil in padel v globine. Jelenčki so se tako ustrašili, da so se nemudoma ustavili. Na srečo je gospe Božičkovi uspelo, da se je z jelenčki odpeljala vsaj nekam na ravnino, da so lahko pristali.

Potem je najprej pomirila jelene in nato začela razmišljati, kaj bi storila, da bi sani popravila. Ničesar se ni spomnila, razen tega, da bi Božičku enostavno vse povedala. Ampak večje vprašanje je bilo, če ji bo uspelo pripraviti jelenčke, da se odpeljejo nazaj. V predalčku na saneh je našla dobrote za jelene. Dala jim je priboljške in jih tako podkupila, da so se odpeljali nazaj k Božičku.

Božiček se jih je razveselil že na daleč. Ampak ko so prišli bližje, je videl, da sani niso v najboljšem stanju za vožnjo po nebu. Ko so pristali, je takoj vprašal, če so vsi v redu in kaj se je zgodilo.

Gospa Božičkova je povedala vse od začetka do konca, pričela je jokati in se opravičevati. Na srečo se Božiček ni razjezil, temveč je bil le vesel, da so vsi v redu. Imel je namreč posebnega škrata za popravilo sani. Popravil mu jih je ravno do božičnega večera. Gospa Božičkova se je Božičku opravičila tako, da je skuhala bogato večerjo ter spekla  piškote za škrate in Božička.  

                                                                                      Žana, 8. razred


OH, TI ČOKOLADA 

NATANČNA ŠKRATINJA: (veselo) Dober dan moji  jelenčki, kako ste kaj? 

JELENI: (veselo) Super pa ti? 

NATANČNA ŠKRATINJA: Jaz sem odlično. Danes bomo pospravljali vaš brlog, saj je v razsulu. 

JELENČEK RUDOLF: (užaljeno) To pa ni res, čisto lep je. 

ŠKRATEK POMAGAČEK: (pristopi) Dober dan, a lahko malo zmotim?

NATANČNA ŠKRATINJA: Ja, seveda, kaj pa je? 

ŠKRATEK POMAGAČEK: (s strahom) Bi vam lahko pomagal pospravljati? Vidim da je kar velik zalogaj za vas. 

NATANČNA ŠKRATINJA: (jezno) Lahko, samo ne biti pa nesramen! 

ŠKRATEK POMAGAČEK: No, no saj nisem nič slabega mislil. 

JELENI: (neučakano) Ali bomo začeli ali ne? 

NATANČNA ŠKRATINJA: (zmedeno) Kaj, kaj bomo začeli? 

JELENČEK RUDOLF: (smeje) Pospravljati. 

NATANČNA ŠKRATINJA: Ja, ja kar začnimo. 

(Pospravljajo in pospravijo pol jelenovega bivališča.) 

NATAKARICA: (prinese pladenj) Pospravljači, ali boste vročo čokolado? 

NATANČNA ŠKRATINJA: (utrujeno) Ja, kar daj nam je malo. 

(Natakarica vsem da lonček čokolade.) 

NATANČNA ŠKRATINJA:  (žejno) Daj mi še dva lončka čokolade. 

NATAKARICA: (prinese pladenj) Izvoli, če boš še, mi kar reči. 

(Natančna škratinja popije še dva lončka in se usede.) 

JELENI: (začudeno) A ne gremo naprej pospravljat? 

NATANČNA ŠKRATINJA: (slabotno) Ja, kar začnite brez mene. 

ŠKRATEK POMAGAČEK: (žalostno) Tega pa že ne moremo sami pospraviti do konca. 

NATANČNA ŠKRATINJA: (slabotno) Tako me boli trebuh, da ne morem nič več. 

JELENČEK RUDOLF: (važno) To je bila zagotovo čokolada, spoznam se na to. 

NATANČNA ŠKRATINJA: Kaj pa mi bo pomagalo? 

JELENČEK RUDOLF: (razmišljujoče) Že vem, moj slavni napitek. 

NATANČNA ŠKRATINJA: (ukazovalno)  Prinesi mi ga, takoj! 

JELENČEK RUDOLF: (prestrašeno) Ja, ja takoj. 

(Prinese ji napitek in škratinja ga popije.) 

NATANČNA ŠKRATINJA: (žalostno) Ne pomaga !!! 

JELENČEK RUDOLF: (začudeno) Kako ne, vsakemu je pomagal. 

JELENI: (stopijo naprej) Kaj pa, če za eno uro zaspiš? Morda bo bolje. 

NATANČNA ŠKRATINJA: Ja, bom poskusila. 

( Škratinja zaspi in se čez eno uro zbudi.) 

NATANČNA ŠKRATINJA: (glasno) Zakaj vsi spite?!

(Vsi se prestrašijo in zbudijo.) 

JELENI:(zaspano) Ali te še boli trebuh? 

NATANČNA ŠKRATINJA: (veselo) Ne, čisto nič. 

(Vsi skupaj zavriskajo.)

ŠKRATEK POMAGAČEK: Odpravimo se na delo. 

(Začnejo pospravljati in si prepevajo . Po eni uri končajo.) 

NATANČNA ŠKRATINJA: (veselo) No, pa smo konec. 

VSI: Juhuuu! 

NATAKARICA: Ali boste kaj pili? 

JELENI: Ja, bomo, samo ne vroče čokolade. 

(Vsi skupaj se zasmejijo. Natakarica jim prinese mleko in vsi skupaj počasi pijejo.) 

NATANČNA ŠKRATINJA: (gre proti vratom) No, se vidimo na božični večer.  Pa ne razmetavajte!. Komaj smo tole pospravili. 

VSI: Adijo, se vidimo! 

(Vsak gre po svojih opravkih.) 

Liza, 7. razred

    PROBLEM ZA PROBLEMOM 


Bil je samo še en teden do veličastno znanega božiča. Pripraviti pa je bilo treba še veliko daril. Nato pa je Božiček ob polnoči ukazal svojim pomočnikom škratom: ,,Naj se izdelava igrač začne ZDAJ!”

Škratje so takoj zavihali rokave in začeli z izdelavo igrač. Rezali so okrasni papir, zlagali škatle, izdelovali okrasne pentlje … Delo je potekalo odlično, dokler se ni pokvaril stroj za izdelovanje plišastih igrač.  Bilo je vse v razsulu, saj so bili “pliškoti” čisto raztrgani, po stenah je bila pošpricana vsa barva … Vse igrače, ki so jih v dveh urah izdelali, so bile uničene. Hitro so odšli čistit, da ne bi Božiček kaj opazil. Pozvonil je zvonček, kar pomeni, da je Božiček prišel po prvo pošiljko daril.

Božiček je stopil čez ogromna lesena vrata ter obstal kot kakšen kip. Nato pa rekel škratom: ,,Joj škratje! Kaj ste storili z našo delavnico?” Pristopil je k stroju s plišastimi igračami. Minevale so ure in ure, ko so skušali vsi skupaj popraviti stroj, a nikakor ni uspelo. Bilo je že jutro okoli 6.00 ure. Vsi so izmučeni spali v delavnici. 

 Ko so se prebudili, je bilo še zelo malo časa za izdelavo igrač, saj bi morale biti že narejene. Vsi skupaj so se po najboljših močeh trudili poiskat rešitev, a je nihče ni našel. Zato se je Božiček odločil, da pokliče gospo Božičkovo, ki je rešila vsak problem, ki ji je prišel na pot. Rešila pa je že tudi veliko Božičkovih težav, problemov in skrbi, zato tudi takšno ime. Takoj je prihitela v delavnico, v katero imajo vstop samo škratje, Božiček ter gospa Božičkova. Težavo je rešila v trenutku, tako da je stroj podmazala s čudežnim oljem ter hitro pomagala počistiti delavnico. Delavnica se je svetila kot še nikoli.

Škratje so hitro spet začeli izdelovati darila. Delali so pozno v noč, saj niso imeli več veliko časa. Okoli 3.00 ure ponoči so imeli izdelane, zavite in okrašene vse igrače. Imeli so še samo eno uro časa, da na sani zložijo vsa darila. Okoli 4.00 ure zjutraj je Božiček sedel v sani ter rekel: ,,Poženite jelene v zrak!” Tako je poletel visoko na nočno nebo.

Celo noč je Božiček raznašal darila, dokler mu ni ostalo samo še eno in to zelo posebno. Ko je prispel do hiše, kjer naj bi dostavil darilo, darila ni bilo nikjer več. Božiček je vzkliknil: ,,Darilo, darilo se je izgubilo!” Hitro se je odpravil s sanmi nazaj na nočno nebo. Dve uri je letel z jeleni po nočnem nebu, dokler ga ni našel, leže postavljenega na ogromnem zelo svetlečem oblaku. Stopil je na oblak in ga vzel ter ga še pred božičnim jutrom dostavil na dom. Tako se je njegova božična pot zaključila. Vrnil se je nazaj h škratom in jim pripovedoval, kaj se mu je zgodilo. 

                                                                                              Anja, 8. razred

IZGUBLJENO BOŽIČNO DARILO 

Danes me je Božiček vprašal, če bi mu jutri pomagal razdeliti darila. Zelo sem vesel. Med vsemi drugimi robotki in palčki je prosil ravno mene in palčka Sama. O, tole sem vam pa pozabil povedati! Sem Božičkov pomočnik robotek in imam štiri leta, Božičku pomagam že dve leti. Samo je tudi zelo spreten, Božičku pomaga že štiri leta. Dobro,  preidimo k bistvu. Jutri bo šel Božiček raznašat darila z enimi sanmi ter jaz in Samo z drugimi.  

Naslednji dan nama je dala gospa Božičkova  majhno vrečko piškotov za na pot in ostali palčki so nama darila zložili na sani. Okoli  osme ure zvečer smo se odpravili, Božiček nama je dal prah za skrčenje in za vsak slučaj ključ, s katerim lahko odkleneš vsa vrata.

Letela sva po nočnem nebu, se dotikala belih oblakov in gledala lepo rdeče nebo. Skoraj sva že pozabila, kaj je najina naloga, a sva se hitro spomnila, ko sva videla vsa darila. Odšla sva  hitro do prve hiše, vzel sem prašek in darilo ter skočil čez dimnik. Padel sem v črno barvo in darilo je bilo tudi čisto črno. Hitro sem ga nesel nazaj na sani in poklical Božička, ki nama je rekel, naj ga greva hitro zamenjat nazaj k drugim palčkom in robotkom. Hitro sva odletela s sanmi, palček jih je vozil, jaz sem pa držal darila, da ne padejo. Šel je hitreje in hitreje. Govoril sem mu, naj gre počasneje, a me ni slišal.

Kar naenkrat sva z  največjim darilom padla s sani. Dobro sem ga držal, a nisem videl kam padava, ker je bilo vse temno. Nato sem ugotovil, da je v darilu letalo na daljinca, ki naju je poneslo nazaj na nebo. Palček je ugotovil, da me ni na saneh in me prišel iskat. Ko sem se usedel na sani, sem udaril po daljincu in letalo se je pokvarilo ter začelo padati. Palček ga je hotel ujeti, ampak sem mu rekel naj počaka, da ne bi izgubila še ostalih. Nekaj časa sva ga še videla, ampak je hitro izginilo. Palček je hotel poklicati Božička, a sem mu to preprečil, saj potem ne bi več nikoli razdeljevala daril.

Palčku sem rekel, naj sani obrne, da greva iskat darilo. Ta čas sem klical v Božičkovo delavnico, če imajo še kakšno letalo in so mi rekli, da imajo samo še tistega črnega. Palčku sem povedal, da ga morava nujno najti. Najprej sva razdelila vsa darila in zamenjala tistega črnega z lepšim darilom.

Začela sva iskati darilo na tistem mestu, kjer sva ga izgubila, a ga nikjer nisva našla. Pogledala sva še vsepovsod okoli in videla ribnik. Na njem je plul čolniček, na katerem je bilo nekaj belega. Odšla sva malo bližje in videla letalo, ampak čisto potolčeno. Nisva hotela klicati Božička, da sva uničila darilo, zato sem se spomnil, da bi lahko odšel v trgovino in kupil še enega. Ampak nisva imela denarja. Kmalu se bo zdanilo in bova morala iti nazaj v Božičkovo delavnico, zato sva poklicala Božička.

Božiček je bil najprej jezen, ker nisva že takoj poklicala. Rekel je, da ima on še eno darilo, ki je ostalo, samo ni letalo, ampak je žoga. Rekel sem mu, da ga prideva iskat v delavnico, ampak je Božiček rekel, da je premalo časa in da ga bo prinesla gospa Božičkova. Čakala sva deset minut in je prišla. Hitro smo darilo dali pod smrekico, popili mleko in nato odšli.

Ko smo prišli v delavnico, nas je čakal Božiček.  Izgledal je jezen, kar je tudi bil,  ker mu nisva takoj povedala, da sva izgubila darilo in bi lahko fantku uničila božič. Vem, da naslednje leto ne bom smel več pomagati Božičku na saneh, ampak samo še v delavnici. Saj sem si sam kriv. Upam, da mi bo kdaj oprostil. Do takrat se bom pa poskusil čim bolj izkazati. 

Vesel božič in srečno novo leto vam želim Božičkov pomočnik robotek. 

                                                                               Lara, 8. razred


NAGAJIVA ŠKRATKA BILI IN SVEN 

Bil je 20. december. Štirje dnevi so še bili do božičnega večera. Škratje so se pripravljali na svoj najpomembnejši dan. Z Božičkom so živeli v vili, ki je bila nekje na nebu. Vila je bila zelo velika, zato so imeli z okraševanjem veliko dela. 

Bilo je še jutro, ko so se vsi škratje zbrali v Božičkovi pisarni. Božiček jim je dal navodila, kako bodo kaj okrasili. Začel je na široko govoriti: »No, škratje moji, bliža se najpomembnejši večer našega življenja, zato se moramo dobro pripraviti. Okrasiti moramo smrečico, okrasiti celotno vilo in najpomembnejši del: zaviti in pripraviti darila za otroke. Razdelili se bomo v skupine. Takole bomo naredili. Škratki Lia, Tia, Aleks, Sven, Ula, Nina, Nika, Vid, Iza, Klara boste okrasili smrečico. Škratki Mia, Miha, Maj, Neja, Bili, Lovro, Anže, Lara, Lana, Anej boste zavijali in okraševali darila. Tomi, Anja, Timon, Larisa, Blaž, Kaja, Patricija, Rok, Ela pa boste okrasili celotno vilo. Smrečica mora biti v kombinaciji rdeče in zlate, saj to je tradicionalno za božič. No, kar lotite se dela.« 

Vsi so bili na začetku zelo veseli, saj se tako okraševanje zgodi le enkrat na leto. Delali so cel dan, se zabavali, a kmalu je bil že večer. Tako so delali, da tega sploh niso opazili. Božiček je rekel: »No, za danes smo naredili veliko, bomo jutri nadaljevali.« 

Ko so se zjutraj zbudili, so takoj odšli na delo. Spet so cel dan pridno delali. Zvečer  so odšli vsi spat razen Bilija in Svena. Ker sta bila v isti sobi, sta se lahko brez težav pogovarjala, ne da bi koga zbudila. Bili je rekel Svenu: »Joj, Sven, res imam dosti tega, da moramo toliko delati. Zavijati moramo tako dobra darila! No, povej mi, zakaj moramo to delati. Tudi jaz bi rad imel toliko daril. »Sven reče: »Ne vem, res je bedno. »Bili spet reče: »Veš kaj, kaj če bi letos kaj ušpičila?« Sven: »Ja, zelo dobra ideja, kaj pa?« Bili mu z velikim nasmehom reče: »O, že imam idejo! Vse imamo že okrašeno, razen Božičkove sobe. To si običajno pustimo za zadnja dva dni, tako da bi lahko skrila te božične okraske, saj vsi pravijo, da so njegovi okraski najpomembnejši in najlepši.« 

Prišlo je drugo jutro. Sven in Bili sta se zbudila prva, kar je bilo drugim škratom zelo čudno, saj ju običajno vlečejo iz postelje. No, ampak to ni bilo pomembno, saj so se današnjega dneva zelo veselili. Ko so škratje odšli na zajtrk, sta Bili in Sven odšla v posebno sobo, kjer shranjujejo okraske. Vzela sta jih in skrila zunaj ter ji zakopala v sneg.  

Ko so škratje pojedli, so se vsi zbrali pri okrašeni smrečici. Ker je Božičkova soba tako velika, so se morali dogovoriti, kdo bo kaj naredil. Nato pa Ula reče Niki in Tii: »No, vidve pojdita po okraske in začnimo!« Ko sta vstopili v sobo, ju je skoraj kap, saj okraskov ni bilo nikjer. Poklicali sta Aleksa in Tomija. Hitro sta prišla in videla, da okraskov res ni. Prišli so še drugi škratje. Hitro so začeli iskati okraske. Preiskali so celo vilo. Nato pa sta se Nina in Lia odločili, da gresta pogledat še ven. Takoj ko so stopili na sneg, je Lia začutila, da je nekaj pod njim. Pogledali sta in videli, da so spodaj okraski. Vzeli sta jih in odšli nazaj noter. Pokazali sta jih drugim in vprašali: »Kdo je okraske zakopal v sneg?« Nihče ni odgovoril. Nato pa sta rekli: »Prav, če ne bo nihče povedal, bova pa pogledali na kamero.« Šli sta h kameri in pogledali, kaj je posnela. Videli sta, da sta bila Sven in Bili. Šli sta nazaj k smrečici in povedali ostalim. Skupaj so ju vprašali: »Zakaj sta to naredila?« Odgovorila sta: »Bedno nama je, da vsi dobijo, darila midva pa ne.« Nato so jima za kazen naročili, da sama zavijeta še preostanek daril. Na koncu pa sta le ugotovila, da tako razveselijo otroke.  

Kmalu pa je prišel božič. Na tisti dan so se vsi zabavali in delili darila. 

                                                                                       Pia, 7. razred


BOŽIČNI ČUDEŽ 

(Božiček, gospa Božičkova, glavni škrat in mali škrat se pogovarjajo v pisarni o letošnjem razdeljevanju daril) 

GLAVNI PALČEK: (Mirno) Za danes je napoved lepa. 

MALI PALČEK: (Veselo)  Mislim, da bo to najboljše razdeljevanje daril do sedaj! (Božiček in gospa Božičkova se s tem strinjata in srkneta malo vroče čokolade.)  

GOSPA BOŽIČKOVA: Poglejte! (In pokaže proti oknu.) Saj seneži! 

BOŽIČEK: In to zelo!  (Vsi stečejo ven na vzletno stezo) 

(Zavese se zagrnejo in čez čas odgrnejo) 

BOŽIČEK: Kaj pa naj zdaj?! 

GOSPA BOŽIČKOVA: Brez panike. Vse bom uredila. (Pokliče palčke) Palčki! (Vsi palčki prihitijo) Palčki z modrimi kapami začnite čistiti sneg s sprednje strani vzletne steze! (Pokaže na sprednjo stran odra) 

PALČKI Z MODRIMI KAPAMI: Razumemo!!! 

GOSPA BOŽIČKOVA: Palčki z rdečimi kapami začnite čistiti sneg s srednje strani vzletne steze! (Pokaže na srednjo stran odra) 

PALČKI Z RDEČIMI KAPAMI: Razumemo!!! 

GOSPA BOŽIČKOVA: Palčki z zelenimi kapami začnite čistiti sneg z zadnje strani vzletne steze! (Pokaže na zadnjo stran odra) 

PALČKI Z ZELENIMI KAPAMI: Razumemo!!!  

GOSPA BOŽIČKOVA: Vsi ostali še naprej izdelujte darila, saj nočemo biti v zaostanku! 

VSI, KI SO ČISTILI SNEG: (Potožijo) Gospa Božičkova, sneg se kar kopiči. Zaradi njega je vzletna steza tudi postala zelo spolzka. Bolj čistimo, več ga je. Kaj naj naredimo? 

GOSPA BOŽIČKOVA: V redu. Pojdite izdelovati darila, jaz pa se bom nečesa spomnila. 

PALČKI: Zmenjeno. (Odidejo z odra) 

BOŽIČEK: (Prihiti h gospe Božičkovi) Darila so že skoraj nared. Ali kaj potrebuješ? 

GOSPA BOŽIČKOVA: Ali še deluje tista zložljiva streha, ki smo jo namestili na vrh vzletne steze? 

BOŽIČEK: Tista stara reč? (Zamahne z roko) 

GOSPA BOŽIČKOVA: Ali imaš še vsaj daljinec, ki jo sproži? 

BOŽIČEK: Imam. 

GOSPA BOŽIČKOVA: Ali mi ga posodiš? 

BOŽIČEK: Seveda, a ne bodi razočarana, če ne bo delovalo. (V roke ji da daljinec in odide z odra) 

GOSPA BOŽIČKOVA: (Pritiska na vse gumbe) Zakaj ne dela?! 

MALI PALČEK: (Hiti in išče gospo Božičkovo) O, tukaj ste. Slišal sem, da želite pognati streho nad vzletno stezo. Vam lahko pri tem kako pomagam? 

GOSPA BOŽIČKOVA: Lahko. Ali si dovolj spreten, da bi lahko splezal do strehe in pogledal, če je kaj narobe z njo? 

MALI PALČEK: Nič lažjega. (Odide z odra, se vrne in poroča) Samo naoljiti jo bo treba. 

GOSPA BOŽIČKOVA: Ali lahko to storiš? 

MALI PALČEK: Seveda lahko. (Gre z odra, nekaj časa ga ni, a nato se vrne) Sem že.  

GOSPA BOŽIČKOVA: (Spet poskuša pritiskati vse gumbe, a nobeden ne zažene strehe) Ni bila težava v olju. (Žalostno pogleda malega palčka) 

MALI PALČEK: Ali ste vedeli, da je na drugi strani daljinca še en gumb? 

GOSPA BOŽIČKOVA: Nisem. (Ga pritisne in streha se pojavi) Odlično! Zdaj bomo lahko pripravili sani, vanje zložili darila in jih raznosili. Grem obvestit Božička. (Skupaj z malim palčkom odideta z odra) 

(Zavese se zagrnejo in čez čas spet odgrnejo) 

GOSPA BOŽIČKOVA: Vsi palčki počistite še zadnje snežinke na vzletni stezi in pripravite sani! Čez manj kot deset minut odrinemo! (Vsi palčki pripeljejo sani, vanje zložijo darila in se skupaj z Božičkom odpravijo na pot. Gospa Božičkova skupaj z malim palčkom pomaha v slovo. Zavese se zagrnejo.) 

                                                                                     Nuša, 6. razred

(Skupno 102 obiskov, današnjih obiskov 1)