V tednu od 10. do 14. 10. 2016 se je tudi naša šola pridružila vseslovenskemu sožitju generacij Simbioza giba. Učence od 1. do 4. razreda so pri uri športa obiskali njihovi stari starši, ki so z njimi po svojih močeh sodelovali in se igrali. Dvanajst učenk iz predmetne stopnje pa se je v spremstvu učiteljice Saše Martinčič udeležilo plesnega druženja z upokojenci in oskrbovanci doma na Impoljci. To je bila zanje prav posebna, nova izkušnja.
“Komaj sem čakala na konec matematike, da bomo odšli. Ko smo pojedli in se obuli, smo hitro odšli na kombi. Med vožnjo smo se s sošolkami zelo zabavale in bile smo nekoliko živčne. Ko smo prispeli na Impoljco, sem opazila ljudi, ki niso bili normalni. Bili so psihično prizadeti. Zgrabila me je panika in postala sem še bolj živčna kot prej. Šlo mi je kar na jok. Ko smo šli v telovadnico, me je bilo strah. In potem, ko so vključili glasbo in smo začeli plesati, je ves strah izginil. Prepustila sem se plesu in uživala. Ko je bilo konec in smo se poslavljali, mi je nekoliko odleglo, toda tudi zelo vesela nisem bila. TA DAN JE BIL LEP!” Bernarda Krošelj, 6. r.
“V kombiju sem bila še čisto umirjena, ko smo prišli noter, pa me je zgrabila panika in postala sem živčna. Bili so drugačni ljudje, kot sem si predstavljala. Zelo sem se bala neke gospe. Potem me je prijela za roko in strah je kot začarano odšel stran. A, ko sem videla še ostale ljudi, sem se zopet ustrašila. Kmalu sem zaslišala glasbo iz telovadnice. Postala sem še bolj živčna kot prej. Ko sem prišla v telovadnico, sem se ozrla okoli sebe in si ogledala še ostale ljudi. Videla sem prijateljice, kako so že plesale. Takrat je ves strah izginil. Tudi sama sem šla na sredo telovadnice in se priključila ostalim plesalcem. Kar naenkrat pa sem se vživela v ples in v pesmi. Celo uro smo plesali in peli. Zelo sem se zabavala. Naše druženje se je počasi približevalo koncu. Zapeli in zaplesali smo še nekaj pesmi, nato pa počasi odšli iz telovadnice. Čeprav me je bilo na začetku strah kot že dolgo ne, sem se zabavala. Če iskreno povem, bi še ostala in plesala s prijaznimi upokojenci.” Ina Starič, 6. r.
“Najprej sem se bala, nato pa sem spoznala, da so ti ljudje le drugačni po videzu. Čas plesa je res hitro minil. Meni je bilo to zelo všeč in upam, da bomo še kdaj odšli na Impoljco in se zabavali z njimi in oni z nami.” Lara Županc, 9. r.
“Ko smo prišle, smo se vse počutile nelagodno in malce smo bile tudi prestrašene. A s časom smo vse svoja mnenja spremenile, resda vsi nimajo več občutka, a vseeno je bilo super. Najbolj mi je bilo všeč, ko je neka gospa rekla: “Spoštujem mladino, vi ste naša prihodnost.” Zato, če bom le lahko, bi z veseljem še enkrat prišla k njim.” Eva Županc, 8. r.
